An American Girl: Case Study of Prejudice and Discrimination in America

Gradbenih podjetij v ukrajini

An American Girl: Case Study of Prejudice and Discrimination in America


Articles about gradbenih podjetij v Ukrajini

What articles can you find about gradbenih podjetij v Ukrajini:

Zgodovina Šport Prireditve

25 LET RDEČE DVORANE VELENJE

Zaradi stalne rasti števila prebivalcev in vedno večjih potreb hitro razvijajočega se gospodarstva Šaleške doline so v Velenju gradnjo večnamenske dvorane načrtovali več let. Na pobudo takratnega župana občine Velenje Nestla Žganka so zamisli uresničili avgusta leta 1974, ko so na prostoru med velenjsko avtobusno postajo in Celjsko cesto začeli z gradnjo nove dvorane. Po načrtih velenjskega Projektivnega biroja oziroma arhitekta Andreja Šmida (gre za ponovitveni projekt t.i. ruskega paviljona, ki stoji na Zagrebškem velesejmu) so delavci celjskega gradbenega podjetja Gradis in delavci dravograjskega Monterja začeli graditi dvorano za gospodarske, športne in kulturne dogodke v Šaleški dolini. Predsednik gradbenega odbora za izgradnjo dvorane je bil takratni direktor Gorenja Ivan Atelšek. Nova dvorana naj bi bila namenjena predvsem za gospodarske prireditve, na katerih bi se predstavljalo velenjsko gospodarstvo na potrošniških sejmih, razstavah in drugih prireditvah, ena največjih slovenskih gospodarskih organizacij, Gorenje, pa naj bi imela v novi dvorani stalni razstaviščni prostor. Šele na drugem mestu so predvideli športne prireditve, čeprav je zanimivo, da je kmalu po otvoritvi dvorane takratni zvezni kapetan jugoslovanske rokometne reprezentance Ivan Snoj menil, da tako dobrih in primernih tal za športne prireditve, kot so v velenjski dvorani, še ni videl v nobeni športni dvorani širom sveta. Sredstva za izgradnjo večnamenske dvorane, predvidene v srednjeročnem programu občine Velenje, so z družbenim dogovorom zagotovile takratne Temeljne organizacije združenega dela, ki so svoje prispevke vplačevale v Sklad za negospodarske investicije občine Velenje, precejšen del sredstev za izgradnjo objekta pa so pridobili tudi z referendumi. Upravni odbor sklada se je odločil, da v prvi polovici avgusta 1974 lahko pričnejo gradnjo večnamenske dvorane in ob njej tudi osrednjega velenjskega parkirnega prostora. Pri financiranju gradnje 4000 m2 velike dvorane, ki naj bi sprejela okoli 3000 gledalcev in je veljala okoli 30 milijonov takratnih dinarjev (za primerjavo: gledalci so za vstopnico za prvo prireditev v dvorani odšteli 30 dinarjev), je sodeloval sklad za negospodarske investicije občine Velenje, sklad za urejanje mestnih zemljišč in komunalne delovne organizacije, ki naj bi financirale izgradnjo zunanjih komunalnih priključkov.

Gradnja dvorane je kljub težavam (teren je bil vlažen, zato so morali pilote zabijati precej globoko) hitro napredovala in je bila v dobrem letu pripravljena na sprejem prvih gostov. Dvorana, v začetku so jo imenovali kar večnamenska dvorana, je zgrajena na t.i. pilotih s kovinsko konstrukcijo, njeno pročelje pa je obloženo z rdečimi plastičnimi elementi, zato se je je kmalu prijelo ime Rdeča dvorana. Svojo neuradno otvoritev je dvorana s 4000 sedeži doživela v soboto, 11. oktobra 1975, ko so v njej pripravili proslavo ob prazniku takratne občine Velenje. Uradna otvoritev dvorane je bila v sredo, 26. novembra 1975, ko je velenjski Modni salon skupaj z revijo Stop v novi dvorani organiziral modno revijo, nastopil je ansambel Avsenik, podelili pa so tudi priznanja ob zaključku športnih delavskih iger občine Velenje v letu 1975. Očitno je bila nova dvorana v Velenju zares potrebna, saj si je prvo prireditev v njej ogledalo 6000 obiskovalcev, čeprav je bilo uradno v njej prostora le za 4000 ljudi.

Investitorja izgradnje nove dvorane v Velenju, Skupščina občine Velenje in Sklad za negospodarske investicije občine Velenje, sta bila tudi ustanovitelja nove delovne organizacije, ki so jo z imenom Večnamenska dvorana Velenje v ustanavljanju vpisali v sodni register organizacij združenega dela 16.12.1975 na Okrožnem gospodarskem sodišču v Celju. Akt o ustanovitvi delovne organizacije Večnamenska dvorana, v ustanavljanju, je bil sprejet 2.12.1975 z odločbo Skupščine občine Velenje št. 023-24/75-1 ter z odločbo Sklada za negospodarske investicije občine Velenje z dne 2.12.1975. Za vršilca dolžnosti direktorja nove dvorane je bil imenovan Edvard Blažek. V registracijo nove organizacije združenega dela so kot predmet njene dejavnosti zapisali:"...organizacija in izvedba sejemskih prireditev in razstav, organizacija in izvedba športnih prireditev, organizacija in izvedba prireditev iz področja kulturne dejavnosti, družbeno politične dejavnosti in družabnega življenja."

Konstituiranje nove delovne organizacije je bilo končano 14. aprila 1976, ko so lahko zaprosili za ponoven vpis v sodni register organizacij združenega dela. 6. septembra 1976 so na gospodarskem sodišču v Celju opravili vpis enovite delovne organizacije brez temeljnih organizacij združenega dela Rdeča dvorana Velenje, p.o. Velenje, Šaleška cesta. Vršilec dolžnosti direktorja je ostal Edvard Blažek, ki je 26. julija 1977 postal direktor organizacije združenega dela Rdeča dvorana Velenje, p.o. Velenje, ki je zaposlovala 12 delavcev. Pri novem vpisu so razširili svojo dejavnost na: "opravljanje reklamno-propagandnih, informativnih in turističnih dejavnosti za čim boljše izkoriščanje objekta za naročnike in lastne potrebe ter izvajanje vzdrževalnih del na objektu za lastne potrebe in druge naročnike." 13. decembra 1977 so se delavci na referendumu odločili za spremembo in dopolnitev 8. člena statuta delovne organizacije oziroma za ponovno razširitev svoje dejavnosti, ki so jo razširili še na "storitve turistične agencije, storitve turističnega urada, prevoz v cestnem prometu in gostinske usluge." Z referendumom 4. avgusta 1978 in s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča v Celju z dne 13. septembra so svojo dejavnost ponovno razširili, tokrat še na "prodajo in rezervacijo vseh vrst vozovnic v javnem potniškem prometu, posredovanje potnih listov in vizumov, menjavo tujih valut, deponiranje gotovine, prodajo spominkov, razglednic, poštnih znamk, raznega turističnega informativnega materiala, tobačnih izdelkov, dnevnih in periodičnih publikacij in prevajalskih storitev." Seveda je širitev dejavnosti pomenila tudi večanje števila zaposlenih, ki jih je bilo avgusta leta 1978 že 21. V tem času so resno razmišljali še o gradnji manjše montažne dvorane poleg Rdeče dvorane, ki naj bi služila za organizacijo stalnih in občasnih razstav, za skladišče, upravne prostore in za restavracijo. Do gradnje dvorane, ki naj bi imela do 2000 m2, pa ni prišlo nikoli.

9. novembra leta 1978 so v Mozirju predstavniki celjskega Izletnika, ki je dotlej upravljal Rekreacijsko-turistični center Golte, in predstavniki Rdeče dvorane Velenje podpisali pogodbo, s katero je Rdeča dvorana od Izletnika prevzela Golte v upravljanje ter s podpisom pogodbe prevzela vsa osnova sredstva in tudi vse finančne obveznosti v višini preko 20 milijonov dinarjev. Takoj so se lotili obnovitvenih del in smučišče ponovno odprli 26. novembra oziroma že pred začetkom zimske sezone. Seveda pri ponovni oživitvi tega smučarskega centra ni šlo vse gladko, težave pa so se še povečale po nesreči, ko se je zvečer 14. januarja 1979 pretrgala nosilna vrv nihalke na Golteh in je gondola s tremi potniki treščila na tla. Na srečo se je nesreča na Golteh končala brez smrtnih žrtev. Jeseni leta 1980 so ponovno usposobili nihalno žičnico Žekovec, opravili vzdrževalna dela na vseh ostalih žičničnih napravah, zgrajena pa je bila tudi nova cesta Šmihel – Planinske ravne, kjer so uredili parkirišče za približno 500 avtomobilov.

V začetku leta 1980 so bili v delovni organizaciji Rdeča dvorana Velenje izpolnjeni pogoji za ustanovitev dveh temeljnih organizacij združenega dela: ekonomska propaganda ter rekreacija in turizem, oblikovali pa so tudi delovno skupnost skupnih služb. Na osnovi družbenega dogovora o temeljih plana občine Velenje za obdobje 1981-85 in resolucije o politiki izvajanja družbenega načrta občine Velenje v letu 1981 so se zaposleni v delovni organizaciji Gostinstvo Velenje in v delovni organizaciji Rdeča dvorana Velenje 10. marca 1981 na referendumu odločili za združitev v novo delovno organizacijo, ki je začela poslovati 1. aprila 1981. Odtlej se je imenovala Turistično gostinska in propaganda delovna organizacija Paka o.sub.o., s TOZD Gostinstvo, TOZD Turizem in rekreacija, TOZD Ekonomska propaganda in Delovno skupnostjo skupnih služb. TOZD Turizem in rekreacija in TOZD Ekonomska propaganda sta se na referendumu dne 31. maja 1982 združili v TOZD za organizacijo športnih in kulturnozabavnih prireditev Rdeča dvorana, o.sub.o., 10. marca 1982 pa je bil sprejet še sklep o organiziranju TOZD Rekreacijsko turistični center Golte.

V začetku leta 1984 so začeli priprave za ponovno reorganizacijo delovne organizacije in 6. marca 1985 so prejeli sklep sodišča, da se dotedanji tozdi registrirajo kot enovite delovne organizacije: DO Gostinstvo Paka, DO Rde�

Source: http://www.srz-rdeca-dvorana.si/fg_zgodovina.php



Na Zahod, fantje in dekletaKdo so ruski emigranti v Sloveniji

Ksenja Hahonina  |  Mladina 43  |  23. 10. 2000

"Brezgrešen človek se po smrti znajde v raju. Lagodno se sprehaja med angeli in se strašansko dolgočasi. Hkrati vidi, kako v peklu uživajo peklenščki in njihove ženske, zato prosi Boga za vizum za pekel in Bog mu ga za nekaj tednov odobri. Brezgrešni v peklu ves čas žurira, potem mora nazaj v raj. Po nekaj dneh se tam spet začne dolgočasiti in ponovno prosi Boga za vizum. Zgodba se ponovi: ima se fantastično. Ko pa zaprosi za vizum tretjič, mu Bog predlaga, naj vzame državljanstvo pekla, in brezgrešni se strinja. Ko prestopi mejo pekla, ga pograbijo hudiči, ga dajo v kad z vrelo vodo in začnejo kuhati. Brezgrešni jih začudeno gleda: ''Kaj je z vami?'' Hudič mu odgovori: ''Ja, dragi, ne smeš mešati turizma in emigracije.'" Tako najlaže opiše svoje življenje Rus, ki se je preselil v Slovenijo. Priseljencev iz nekdanje Sovjetske zveze je pri nas izjemno malo, več kot 1000 in manj kot 2000. Malo glede na to, da v drugih državah, npr. na Madžarskem in Češkem, celo hrenovke na cestah prodajajo Rusi. V Izraelu, Ameriki in Nemčiji imajo ti svoje časopise in svoje četrti. Finska oblast pa se je zaradi povečanja števila ruskih "prodajalk ljubezni" odločila, da bo zanje odprla dodatna delovna mesta v tovarnah za predelavo rib. Statistični podatki ne povedo nič o tokovih priseljevanja državljanov nekdanje Sovjetske zveze. Ministrstvo za notranje zadeve v Statističnem letopisu RS 1999 za leto 1998 navaja, da je med tujci v Sloveniji 273 državljanov Ruske federacije, to je skoraj sto manj kot leta 1997. To pomeni, da se jih je okoli sto vrnilo v domovino, nekateri od njih pa so pridobili slovensko državljanstvo. V teh podatkih seveda niso posebej obravnavani pripadniki narodnosti nekdanje Sovjetske zveze, čeprav jih je po različnih domnevah več kot t. i. pravih Rusov. Tok priseljevanja iz Ukrajine in drugih obmejnih držav je bil zaradi zemljepisne lege intenzivnejši kot iz Rusije.

In zakaj Slovenija kljub ruski ekspanziji po vsem svetu ostaja nedotaknjena?

Prvič, Slovenije Rusi še vedno ne poznajo in jo imajo za del problematične nekdanje Jugoslavije. Drugič, slovenska zakonodaja ne podpira tujcev, ki ne znajo poskrbeti sami zase in ki ne koristijo državi. Že sam postopek pridobivanja vizuma opozarja morebitne priseljence, da so pravila igre resna. Za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje je najprej treba imeti upravičen razlog za bivanje v Sloveniji, to so lahko zaposlitev in delo, pravica do združenja družine ali izobraževanje. Tujec ne more pridobiti dovoljenja za delo, če obstaja slovenski državljan, ki ga lahko nadomesti, zato so med "zaposlenimi Rusi" navadno takšni s poklici in znanji, ki jih v Sloveniji manjka.

Umetniki

Umetniki so se po odprtju meja po Gorbačovovem prihodu na oblast zaradi slabih perspektiv doma množično selili. Artur Azurkevič, inženir avdio- in videotehnike, je bil skupaj s šestimi prijatelji iz Ukrajine leta 1990 povabljen na mednarodni koncert v Italijo. Mlada rockovsko-punkovska glasbena skupina je zaradi pomanjkanja denarja potovala z vlakom, s sabo so imeli harmoniko, kitaro in boben. Ko so prišli na italijansko mejo, so jim brez razloga razveljavili vizume. Priložnost za potovanje v tujino takrat za Ukrajince ni bila nekaj vsakdanjega, zato so se fantje odločili krajši čas ostati v Ljubljani. Prvo noč so spali na železniški postaji. Zgodaj zjutraj so že igrali v bližini tržnice. Na postaji ni bilo mogoče živeti, zato so se napotili v Študentske domove v Rožni dolini. Spali so v TV-sobah, na tleh v kopalnicah ali pa, če so imeli srečo, na mizah. "V Sloveniji nismo nameravali ostati, vendar nas je opijanil sladki okus svobode. En teden, pa še en, pa smo že bili domači," pravi Artur. Za primer nesvobode v takratni Ukrajini navaja dogodek iz obmorskega mesta Evpatorij, kjer se je v kopalkah sprehajal po obali. "Ustavil me je miličnik. Rekel mi je, da se ne smem sprehajati v kopalkah. Ni mu bilo mogoče razložiti, da je to na morju nekaj vsakdanjega. Najbrž je imel miličnik slab dan. Jaz pa sem imel velike težave, grozili so mi z zaporom in izključitvijo z univerze. Kasneje smo spor zgladili, a samo z zvezami." Potemtakem ni čudno, da je Arturjeva mati podprla sina. "Rekla mi je, naj ostanem v tujini čim dlje. Prizadevanje za boljše življenje ni greh, pa čeprav nekateri v nekdanji Sovjetski zvezi grdo gledajo na sodržavljane v tujini - imajo nas za izdajalce. Zdaj, ko trdno stojim na svojih nogah, mami lahko pomagam, saj njena pokojnina učiteljice znaša borih 50 nemških mark."

V Ljubljani so Ukrajinski kozaki eno noč preživeli tudi v zaporu na Povšetovi. Policija je zaprla glasbenike brez vizuma, čeprav so imeli na uradu za tujce vloženo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. "Vso noč smo igrali ruske pesmi o zapornikih. Zjutraj so nas izpustili, ker so ugotovili, da je bila pomota."

Po dveh letih igranja na Čopovi so ukrajinski glasbeniki spoznali menedžerje, posneli kaseto in nato cede. Od šestih glasbenikov zdaj v Sloveniji živita samo dva, Artur Azurkevič in Vitalij Osmačko. "Drugi člani skupine niso zdržali. Odšli so drugam v tujino ali pa so se vrnili domov." Artur je odprl podjetje, ki se ukvarja z ozvočenjem. Bil je tonski mojster na Drugi godbi, Rock Otočcu, v K4, na Novem rocku, Zgaga festivalu... V svojem podjetju je zaposlil tudi ženo, Rusinjo. Doma se pogovarjajo v ruščini, čeprav nikomur v družini slovenščina nikoli ni delala težav, dogajale so se samo hecne stvari. "Ko je Vitalij dobil slovensko punco, smo zaradi stanovanjske stiske živeli skupaj. Enkrat sem punco vprašal, ali ima ''nožnici''. Zardela je in rekla, da ima. A mi jih lahko daš, imam predolge nohte, sem jo vprašal. Okrog so bili Slovenci, ki so me začudeno gledali, Vitalijeva punca pa je spreminjala barve od močno rdeče do bele, dokler nismo ugotovili, da so ''nožnici'' škarje."

Po Arturjevem mnenju se v svetu premalo govori o ruski sodobni kulturi. "Ljudje vedno hvalijo staro rusko umetnost, pozabljajo, da imamo tudi zdaj dobre glasbenike. Melodije ruskih uspešnic se pojavljajo celo na slovenski glasbeni sceni. Helena Blagne je zamisel za primadono prevzela od ruske primadone Alle Pugačove. Nemirna kri je skoraj dobeseden prevod ruske uspešnice. Čeprav mi je Sendi rekla, da tega ni vedela, ker ji je glasbo in pesem ponudil hrvaški glasbenik. Neka skupina iz Zagorja je presnela cel album, ki je v Rusiji nastajal dve leti, mladi ustvarjalci pa se niso potrudili niti navesti, od kod so glasbo prekopirali."

Še vedno se pojavljajo cestni glasbeniki iz Ukrajine ali Rusije. "Zelo dobro jih razumem, saj tukaj zaslužijo na dan mesečno plačo povprečnega Ukrajinca. Nimajo pa možnosti, da bi tu ostali, saj je to zdaj še težje kot prej." Artur se je odločil, da bo ostal v Sloveniji, zato je vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. "Moram priznati, da se je urad za tujce spremenil na bolje. Ni več brezizhodnih situacij, obstajata urejen sistem pridobivanja vizumov in seznam potrebnih dokumentov. V desetih letih mojega bivanja v Ljubljani so se spremenili tudi Slovenci. Težko si predstavljam, da bi zdaj kateri od študentov spustil ukrajinskega glasbenika k sebi v sobo. Tudi hišniki me ne bi ..."

In koliko se Rusi družijo med sabo? "Rusi ali državljani nekdanje Sovjetske zveze se v tujini srečujejo redko. Prej, ko smo bili vsi enako revni in iste ''sovjetske'' narodnosti, smo bili tudi bolj odprti. Zdaj, ko so se pojavile velike, predvsem premoženjske razlike, smo se spremenili. Hotel sem odpreti ruski klub, kjer bi v dvojezični družbi ob dobrem ruskem čaju ali vodki lahko prebirali ruske časopise in si ogledovali ruske filme Slovenci in tudi Rusi. Pa sem si premislil. Ne bi imel dovolj obiskovalcev. Pa ne, da je tu premalo Rusov, precej jih je, a se izogibajo stikov s sodržavljani. Tisti, ki so v Sloveniji začasno, npr. športniki, so drugačni. Košarkar Nosov, ki je igral za Olimpijo, je bil zmeraj za pogovor s ''svojimi'', in to ne glede na premoženjski status."

Športniki

Olga Štirba in Inna Toropejeva sta judoistki iz Belorusije. "Veliko športnikov iz nekdanje Sovjetske zveze sedi doma in čaka na vabilo. Hočejo delati po pogodbi in se ne trudijo za to, da bi si sami kaj ustvarili," pravi Olga, ki se ukvarja z judom od šestega leta. Končala je belorusko akademijo za telesno vzgojo in šport. Po več zmagah na različnih prvenstvih si je poškodovala roko, nato se je preusmerila v delo trenerke. Inno, ki se je najprej ukvarjala z gimnastiko, nato pa postala štirikratna prvakinja ZSSR v judu in večkratna dobitnica zlatih pokalov z mednarodnih tekmovanj, je spoznala v vlogi osebne trenerke. Leta 1994 sta se pripravljali na mednarodno tekmovanje na Hvaru. Povabljeni sta bili tudi v Slovenijo, kjer jima je Olimpija predlagala, naj na olimpijskih igrah zastopata našo državo. "Začeli sva resen trening, hkrati sva čakali na slovensko državljanstvo. Že dovoljenje beloruskega ministrstva za šport za nastop pod slovensko zastavo sva pridobili izredno težko, potem pa nisva dobili slovenskega državljanstva (niso naju hoteli obravnavati kot izjemen primer) in ves najin trud je bil zaman." Toda Olga in Inna sta kljub smoli vztrajali. "Slovenci niso za borilne športe, tudi osamljeni so neradi. Bolj so za skupinske športe, košarko ali nogomet," pravi Inna, ki bo kmalu naredila magisterij iz metod pripravljanja vrhunskih športnikov.

V svojem stanovanju v Krmelju se pogovarjata v mešanici slovensko-ruskega jezika; ne čutita niti posebnega domotožja niti potrebe po stikih z Rusi. "Imava 150 otrok, ki jih trenirava, njihove starše, babice in dedke - imava torej dovolj ljudi, s katerimi se lahko pogovarjava." O težkih časih pravita, da so ju samo okrepili. Tudi posebnega vpliva slovenskega načina razmišljanja nista opazili. "Slovenci na naju niso vplivali, prej nasprotno, midve sva vplivali nanje. Pokazali sva jim, da lahko razmišljajo tudi drugače."

Zdravniki

Viktor Kotolupov zdravi s polaganjem rok. Leta 1991 se je preselil v Slovenijo. "Bil sem prvi v Ljubljani, ki je dobil dovoljenje za terapijo z energijo. Nimam medicinske izobrazbe. Menim, da je to moja prednost, ker nisem umeščen v okvir uradne znanosti in vidim marsikdaj več kot izšolan zdravnik." Viktor svojo teorijo zdravljenja razlaga na preprostem primeru. "Človek je kot baterija, včasih mu zaradi slabih okoliščin zmanjkuje psihoenergije, ki skrbi za vzpostavljanje zveze med telesom in možgani. Oslabljena zveza povzroča bolezni, saj možgani ne zmorejo več pravilno usklajevati delovanja telesa." Svoja razmišljanja o zdravljenju je poslal ministrstvu za znanost in tehnologijo. "Zdaj je prišel čas, ko lahko bolniki poleg uradne medicinske pomoči dobijo tudi terapijo bioenergetika."

Viktor si je po nekaj letih bivanja v Sloveniji kupil hišo v Gočah. Opremil jo je z grbom, ki ga sestavljata oko, iz katerega na roko padajo žarki, in latinski napis "Z Božjo pomočjo". "Dar zdravljenja imajo tudi moji otroci. Božja volja je, da imam toliko energije, da lahko z njo pomagam bolnikom." Viktorjeva otroka tekoče govorita oba jezika. "Prednosti ne dajem nobenemu jeziku. O delu se laže pogovarjam v slovenščini, doma z ženo pa govor

Source: http://www.mladina.si/93089/na-zahod-fantje-in-dekleta/

Leave a Replay

Submit Message